|
Napoved vremena za Golobinco:
|
|
|||||||||||||||
|
|
6. Tek za ženskeLjubljana, 04.06.2011Leto je naokoli in zopet je tu DM-ov tek za ženske. To je moj že četrti tek na pet kilometrski trasi in končno sem dočakala, da na ta tek nisem šla sama oz. v spremstvu zvestih navijačev ampak so se z mano na teku potile še letos prvič Brigita in Ana na 10km ter Neva, Anja in Kaja (letos niso imele smučarskega treninga) na 5km. Kljub zelo soparnemu vremenu je vsem dekletom uspel odličen tek.
Brigita še kar premaguje sama sebe (in kopico drugih tekačic) in je zopet dosegla odličen rezultat, Ana
pa je spodbujala na progi svojo teto, s katero sta prav tako uspešno pritekli v cilj. Najbolj je seveda
potrebno pohvaliti naše mlade smučarke, ki so se tudi pri teku odlično izkazale in bile hitro na cilju.
Jaz pa ugotavljam, da bo povratek na tekaško pripravljenost po operaciji težji kot sem si mislila. Bom
pa nekaj časa še tekla z mislijo važno je sodelovati in ne zmagati oz. počasi se daleč pride. Vsekakor
pa ne smem pozabiti na Dejana, ki se vsako leto izkaže v vlogi navijača, fotografa in snemalca ter šoferja.
Tek za zdravjeLaško, 21.5.2011Zgodaj zjutraj nas pozdravi sonce. Andreja, Neva in Dejan se odpravijo na tekaški ogled trase DM teka v Tivoli, Brigita pa na kolesarski vzpon na Sveto goro. Ja, tako se nekaterim začne vikend. In en kratek klic med prijateljicami pa jih potegne do večernega teka v Laškem. To bo Andrejin prvi tekaški nastop po operaciji ene izmed stopalnih kosti. Veliko volje in truda je potrebno vložiti, da se takole po nekaj mesecih lahko že podaš vštric tistim, ki ves čas tečejo. Slabo vreme (dež in ohladitve) in dopoldanski napori nam narekujejo, da si vsak po svojih močeh izberemo dolžino proge, ki jo bomo pretekli. Zaradi podpore z Andrejo, se cela družina odloči za 3,3 km dolžino, medtem ko se Brigita odloči malce solirati in si izbere 10 km. Po ogledu proge in po vedrenju se ob 20.00 uri tek prične. Vsi skupaj stojimo na štartu, stiskamo pesti, si pravimo kako močni smo in da mi vse to zmoremo. Hitri štart je pognal v dir dobrih petdeset tekačev in tekačic po bregovih reke Savinje. Dejan je kmalu ugotovil, da bo šel tokrat zares. Prav tako je urno šla za njim tudi Neva. Le Andreja in Brigita sta tekaško razporejali moči in mislili, kako dolga pot je še, preden se prikaže cilj.
Tek je bil res zelooo hiter, vsaj za nas, ki smo zgolj rekreativci. In
sploh ne vem, kaj je vsem nam dalo moči, da smo zmogli in podirali osebne rekorde. To
ni bilo kar tako, bilo je vredno pohval in čestitk. Malce pa se lahko tudi pohvalimo. Vsi smo
dobili zaslužena priznanja za osvojena mesta in zahvala za vse to gre Andreji, ki se brez
oklevanj odzove za tekaške »lumparije«. Uspehe smo skupaj z našimi navijači (Miran in
Ana) proslavili z Laško flaško in plesom. Da bi nam bilo še kdaj tako luštno, se še zmenimo,
da se ob podobni priložnosti zopet pokličemo.
Letošnjega maratona smo se 21 kilometerskega teka udeležili Dejan, Andreja, Tatjana in Mitja
(in še tisoči drugih tekačev). Rahlo poškodovani in bolni smo se tega tekaškega praznika vseeno udeležili.
Kljub bolj spremenljivemu vremenu je bilo vzdušje na startu zelo vroče. Letos smo se
na progo podali brez Brigite, ki pa nas je, skupaj z Miranom in Ano, vseeno prišla
vzpodbujati na start. Za nas pa sta navijala tudi Jan in Lara, ki sta poskrbela za prtljago
in slikovno gradivo.
Približno dve uri (nekateri malo manj, drugi malo več) smo se potili po
ljubljanskih ulicah in bili eni od mnogih, ki jim je tek postal del vsakdanjika oz.
nam dan naredi lepši in bogatejši. Kot rečeno smo zdravstvenim težavam navkljub vsi
štirje uspešno pritekli v cilj in na hitro še sporočili po SMS-u o dosežku naši Nevi v Stubai
in Brigiti, ki so bili že na poti proti Španiji. Tako smo vsaj delno izpolnili obljubo,
ki jo je lansko leto dala Brigita: tudi če nas ne povabijo, mi pridemo na LM kar sami.
Upam, da bo tudi drugo leto tako.
Andreja, Dejan in Miran smo se odločili da sodelujemo na 1. Ekomaratonu v Mariboru
in sicer na najkrajši razdalji 10 km. Zaradi poplav in zalitja kleti in dejstvom,
da je še vedno deževalo, sem šel v Maribor sam. Andreja in Dejan pa sta se ukvarjala
s črpanje vode iz kleti. Na pot sem odšel bolj zgodaj saj nisem vedel kako so ceste prevozne.
Proti vsem pričakovanjem sem v Maribor prispel brez težav in parkiral pred Slomškovo cerkvijo,
približno 500 metrov od vsega dogajanja (prevzem štartnih števil, slačilnice, oddaja garderobe,
štartni prostor, jedilnica s toplim obrokom, pivom in kavo).
20 minut pred startom je prenehalo deževati. Že pred samim startom je bilo super organizirano,
glede na to da je bil prvi maraton v Mariboru. Tudi trasa teka je bila lepo opremljena s smerokazi
in označbami kilometrov ter okrepčevalnicami s pijačo, sadjem in čokoladkami. Ob progi so nas navdušeno
vzpodbujali sicer maloštevilni gledalci.
To je bil po operaciji hrbtenice moj prvi 10 km tek. Vse skozi je ura kazala zame zelo dober čas. Pri oznaki
9. kilometer sem napadal čas 45 minut. Rahli vzponi in nekaj ovinkov preveč, pa so poskrbeli, da je bil
končni rezultat zame vseeno zelo dobrih 46:55 minut. Po končanem teku sem bil utrujen pa vendar zadovoljen,
da sem končal brez bolečin (križ ,krči itd..) in z mislijo, da kjer je volja je tudi pot.
Prijetna vzpodbuda mi je bila Brigitina sorodnica Lidija. Sedaj se zavedamo, da nismo več tako mladi.
Traso je pretekla z zelo dobrim časom 55 minut in še nekaj sekund. V cilju jo je vzpodbujal njen fant.
Ko sem se okrepčal in podprl, sem se odpravil proti domu z mislijo, da drugo leto zopet pridem
in to z večjim spremstvom. Kot rekreativni tekač sem pogrešal edino da niso priložili majice,
po čemer si najbolj zapomnimo tekaško prireditev.
Že šesto leto zapored je za občinski praznik v Zagorju organiziran tek po
Zagorski dolini. Neva, Dejan in Andreja smo se ga udeležili že četrtič
zapovrstjo, tokrat pa sta ponovno tekla tudi Tatjana in Mitja. Letos je bilo tekačem vreme
bolj naklonjeno, saj ni bilo tako vroče, kot lansko leto. Mogoče smo prav
zato ali pa tudi zato, vsi po vrsti uspešno pritekli v cilj in dosegli
odlične rezultate.
Odrezala sta se tudi Brigita in Miran, ki sta se
udeležila Prvega pohoda po Zagorski dolini in bila tako hitra, da sta del
poti še vspodbujala nas tekače - Miranu gre dobro tudi tek v gojzarjih.
Ostali naši prijatelji in sorodniki pa so imeli zadolžitve v cilju
(fotografiranje), kjer so glasno navijali za vse tekače.
Vse to smo zvečer na Zagorski noči dobro in dolgo analizirali ob glasbi in
pijači. Ker pa smo se pozabili "raztegniti" v cilju, smo nekateri to
storili na plesišču... Pomaga!
Tudi letos sem se tretjič zapored pridružila več kot pet tisoč ženskam v Ljubljanskem Tivoliju, ki smo tekle na DM-ovem teku za ženske.
Pohvale veljajo prirediteljem, ki se vsako leto bolj trudijo, saj je ta tek postal že prava prireditev in promocija teka ter zdravega načina življenja.
Čestitke pa veljajo predvsem tekačicam, ki smo se kljub množici udeleženk v lepem sončnem vremenu pogumno podale na 5 oz. 10 km dolgo in razgibano traso teka.
Tokrat so zame v Tivoliju navijali Dejan, Jan in Lara. Neva pa je tako kot lansko leto stiskala pesti za mamico v Kaprunu.
Bil je lep jesenski dan. Gospod Mitja zbere svoj tekaški harem (beri: kokošnjak) Andrejo,
Brigito in Tatjano, in jih odpelje na skupno potepanje po Ljubljani. In ker dekleta niso bila zadovoljna s tistim
kar vidijo za prvim vogalom, jih je Mitja vodil malce na okrog. Najprej je dekletom kazal pot (beri: bil je prvi
med izbranimi), potem pa se je utrudil, ali pa mu dekleta niso hotela več slediti in so ga pustila na cedilu.
Sicer, se je Mitja zelo prizadeval, se potil, odpenjal obleko, se slačil. A nekaterih deklet to ni ganilo in
so ga vsega zadihanega pustile za seboj. Še dobro, da je imel s sabo več deklet in da je vsaj eno ostalo z njim
vse do konca. Pot je bila dolga dobrih 21km, zanjo pa smo potrebovali
nekaj več kot dve uri, kar je odlično za nas amaterje.
Med tekom smo klepetali, poslušali druge tekače, ne le njihovo sopihanje, temveč tudi brihtne razlage,
opazovali njihove načine teka in popravljali svojega. Ja seveda smo se vmes še nacejali z izotoničnimi napitki in
sladkali s sočnimi krhlji mandarin. Vsake toliko časa smo še pogledovali na ure, in preračunavali minute in kilometre,
ki nam jih je še ostalo do cilja. Prav lepo nam je bilo dve uri preživeti med enako mislečimi, sem sodijo tudi naši
zvesti navijači, brez katerih bi nam bil tek, na lep jesenski
dan, malce manj sladek. In če slučajno koga zanima kdo je
imel od vsega tega še največ? Odgovor je naša Andreja, in to za iste »pare«. Naj ji bo.
In sklep za konec:
Kot kaže, je naša družina letošnje poletje zelo dejavna. Po zagorskem teku
smo se na praznično soboto odpeljali še v Kranjsko goro, kjer smo se udeležili Kranjskogorske 10ke –
teka na deset km od središča Kranjske gore do Rateč in nazaj. Tudi tokrat je bilo pravo poletno vreme –
sončno in vroče. Čeprav se je tek začel uro kasneje kot v Zagorju, pa smo se na asfaltni progi
Dejan, Neva in Andreja prav močno potili. Janu je bilo zopet malo laže, saj je imel tudi tokrat isto nalogo.
Uporabljal je fotografski aparat.
Da pa mu ne bi bilo preveč dolgčas, smo se mi trije pri teku zelo trudili
in po svojih zmožnostih kar najhitreje pritekli v cilj, kjer nas je pričakalo in vzpodbujalo veliko
navijačev in obiskovalcev Kranjske gore, ki je tudi v tem letnem času polna turistov. Zopet ena lepa
tekaška prireditev in zadovoljstvo cele družine ob krasno preživetem prazničnem popoldnevu.
Tudi letos smo se odločili, da v okviru zagorskega praznika sodelujemo na
že 5. teku po Zagorski dolini na 10,5 km dolgi progi od Polšine do Zagorja. Tokrat smo se teka udeležili:
Neva – kot najmlajša tekačica, Dejan in Andreja. Jan je tako kot prejšnje leto poslikal dogajanje na startu
in cilju, ter stiskal pesti, da bomo kljub peklenski vročini uspešno pritekli v cilj. Od naše trojice
je to najbolje uspelo Dejanu, Andreja je pritekla približno 12 minut za njim, čez nekaj minut pa se nam je
v cilju pridružila še Neva.
Kljub temu, da je v cilj pritekla za nama, pa je bila na koncu – na podelitvi
priznanj zelo vesela. Od župana je prejela pokal in nagrado za najmlajšo tekačico na teku.
Zadovoljni smo se tudi mi pridružili množici obiskovalcev Zagorske noči, kjer je bilo res pestro in veselo
vzdušje. Kdor nam ne verjame, naj drugo leto obišče Zagorsko noč!
Andreja se je udeležila 4. DM teka za
ženske v Ljubljani:
Tudi letos sem se udeležila 4. DM
teka za ženske v ljubljanskem Tivoliju.
V soboto smo se Brigita, Mitja in Andreja preizkusili kot ekipa na teku
trojk na 12km. Ta tek je del že 53. pohoda ob žici - okrog nekdaj okupirane
Ljubljane. Letos je bilo prijavljenih skoraj 1200 trojk, to pomeni, da je
bila na Prešernovem trgu, kjer je bil start, kar precejšnja gneča. To pa ni
oviralo tekmovalcev, ki smo bili na startu v lepem sončnem vremenu dobre
volje in pripravljeni na nov tekaški podvig - vsaj zame je bilo to prvo
sodelovanje na tej prireditvi, medtem ko sta Brigita in Mitja na
teku trojk že
sodelovala, vendar z drugimi tekači.
Ljubljanska tekaška prireditev je na start privabila Brigito,
Andrejo, Tatjano in Mitjo. Tatjana in Mitja sta redna udeleženca
polmaratona, Brigita in Andreja pa sta se na 21 kilometrsko
razdaljo podali prvič. Pred štartom smo srečali še nekaj
prijateljev, ki so se prav tako odpravljali na tek. Skupaj so se
dobre volje podali po ljubljanskih ulicah in vsi uspešno
pritekli v cilj.
Tudi spremljevalna ekipa je bila v polni zasedbi. Ana in Miran
sta spremljala tekače na rolkah, Dejan pa na kolesu, ter
dogajanje na progi vestno zabeležili.
Po vrnitvi v Zagorje je sledila izčrpna analiza teka.
Ob praznovanju občinskega praznika občine Zagorje ob Savi je 4. izvedba teka
po Zagorski dolini na 10,6 km dolgi progi od Orehovice do Zagorja privabila
tudi prijatelje Golobince. Tokrat smo tekli v zasedbi Tatjana, Dejan in Andreja,
ter Neva in Tjaša na otroškem teku na 500 oz. 1000m.
Odlično se je v poletni vročini odrezal Dejan, čestitke veljajo pa tudi Tatjani in Andreji ter
Nevi za peto mesto med deklicami na 500m in Tjaši za deseto mesto na 1000m. Vse
pohvale veljajo tudi našim navijačem, predvsem pa Ani, ki nas je prišla
vzpodbujati vse do Kisovca in se je tokrat odlično znašla v vlogi fotoreporterja na rolerjih,
Filipu in Mitji, ki sta z vodo poskrbela za osvežitev pred ciljem, Janu, ki je poslikal
vzdušje na zbirnem mestu in na cilju, ter ostalim prijateljem in sorodnikom,
ki so držali pesti za tekače. Čestitke vsem sodelujočim in upam, da nas bo drugo leto
še več na štartu(Brigita in Miran – da ne bosta spet tavala po celi Evropi...)
Andreja se je podala na 3. Tek za
ženske v Ljubljani:
V soboto sem se udeležila 3. DM teka za ženske,
ki je potekal v ljubljanskem Tivoliju. Tekla sem na 5 km. Po nepopisni gneči na štartu
(2300 tekačic), smo razgibano progo pretekle v strnjeni koloni. Proga je bila precej zahtevna,
najprej že omenjena gneča, nato rahel vendar dolg vzpon, ter tek po gozdu,
čez mokre in spolzke korenine, nato pa še finiš po blatnem travniku navzdol v cilj.
Kljub vsemu, pa sem po tridesetih minutah "soparnega" teka uspešno prečkala ciljno črto,
kjer sta me čakala Dejan in Neva, ki je posnela spodnji mimo(teko)hod. Kljub naporu (pri teku v hrib),
sem se v cilju počutila odlično.
V okviru praznika Občine Zagorje
ob Savi so se na 10,6 kilometrov dolgo pot podali Neva, Andreja,
Brigita in Dejan.
V lepem, rahlo soparnem vremenu so
vsi štirje uspešno pritekli do cilja. Pohvale veljajo predvsem
dekletom, Brigiti za srčnost, težavam s kolenom navkljub, Nevi,
ki je bila daleč najmlajša udeleženka teka in Andreji, ki je
strpno pomagala Nevi pri priganjanju vseh tekmovalcev pred
seboj.
Po teku je seveda sledila izčrpna
analiza dogodkov.
Tatjana, Mitja in Dejan so tekmovali na
Ljubljanskem maratonu. Vreme je bilo kot nalašč za tek, s čimer
se je strinjalo skoraj deset tisoč udeležencev. Tekli so na 21
kilometrski razdalji. Na naporno pot so se podali dobre volje,
ki jih je spremljala vse do uspešnega prihoda v
cilj, kjer sta jih vzpodbujala Andreja in Jan, ki sta bila tokrat
v spremljevalni ekipi.
Po teku je seveda sledila izčrpna
analiza rezultatov (ob pici in pivu). Na prireditev, ki se
je pričela ob 17 uri smo prispeli tik pred zdajci. Pričakal nas
je dež, kar pa nas ni motilo, da se ne bi udeležili tekmovanja.
Miran se je odločil
za 8,5km, Dejan za 3km, Ana je tekla na 900m, Gašper in Neva pa
na 450m. Seveda smo imeli tudi bučno podporo navijačev, za kar
so poskrbeli Brigita, Andreja in Jan.
Dež nas pri teku ni
motil in temperatura je bila prava. Z rezultati in predvsem časi
smo bili vsi zadovoljni. Najdaljšega teka se je udeležilo
preko 160 tekačev, medtem ko pri ostalih udeležba ni bila tako
množična. Zaradi Miranovih službenih
obveznosti smo se takoj po končanem teku odpravili domov, tako
da za podrobnejšo analizo in reševanje tekoče problematike ni
bilo časa (beri, nismo šli na pivo). |
|||||||||||||||